Iz daljave se sliši glasba in tiho vabi telo v gibanje. Roboti pospravljajo tekoče trakove in resetirajo koledarje. Čipe je treba še danes sprogramirati na nov sistem. Glasba postaja glasnejša in roboti sinhrono obdelujejo podatke in jih zavijajo v zip file ter skrbno zlagajo pod digitalno jelko. Neonske luči počasi bledijo in na ulice pada mavrični mrak. Roboti se ne ustavljajo. V počasnem brnenju kljubujejo mrazu in času. Sunkoma se odprejo hidravljična vrata in vstopi zeleno bitje. “Vode! Dajte mi vode, prosim!”
“Vode. Vode? Vode!” završi med roboti in v hipu ni nič več tako kot je bilo. Nemir se razširi po tekočem traku, podatki se raztrešajo po tleh, hidravlične roke tipajo v prazno in sistemi se zapletajo in vozljajo v klopčiče. “VODE? Roboti ne potrebujemo vode! Pojdi drugam!”
“Drugam ne obstaja. Je samo tukaj in zdaj in jaz rabim vodo!”
“Olja, nalijte mu olja!” vzvalovi zrak v prostoru in roboti se zganejo in pričnejo nalivati olje. Kljub mrazu teče gladko in vonj kerozina napolni prostor. Roboti se zdaj gibljejo še mehkeje in hitro postavijo pred novo bitje cisterno svežega olja. Vrnejo se vsak k svojemu opravilu in zdi se, da je vse po starem.
Zeleno bitje si nemo ogleduje cisterno olja, ogleduje si robote, ki nemo opravljajo svoje naloge, v nosnicah okuša kerozin in pogleduje proti stropu, od koder je valovil skrivnostni glas. Kot ris skoči na tekoči trak in steče prek vseh podatkov in sistemov, lomasti skozi kode, prepleza požarni zid in se z vso silo zažene skozi majhna vrata v zadnjem delu dvorane.
“Hočem vodo!” krikne drobnemu možiclju v uho, da mu izbuljijo oči in se mu lase postavijo po konci. S pogledom polnim otroškega strahu, možicelj pritisne na gumb in v sobo pridrvijo varnostni roboti in jamejo krotiti zeleno bitje. A bitje se zavrti in zapleše, da v sobi nastane vihar in se lomijo hidravlične roke in brizga iz batov olje. “Hočem vodo!” ponovi zdaj tiho in se zazre v drobne oči malega bitja. S tresočo roko možicelj izvleče ključ in ga pomoli skrivnostnemu gostu. Skozi okno pokaže proti leseni lopi na vrtu. Zeleno bitje pograbi ključ in ne da bi odmaknilo pogled z možiclja krene proti izhodu.
“Kdo si? kaj ti bo voda?”
“2011 sem. Vodo bom vrnilo ljudem.”
Risba: Maj Žnidar
