Sneg hrusta pod nogami, ko 2011 lomasti proti lopi. V rokah stiska kljluč. V oknu možicljeve pisarne brli luč. Slaboten snop svetlobe, se meša z zvokom robotov iz tovarne in tiho pokrajino.
Ključavnica tiho škrtne. 2011 počasi odrine vrata. Iz lope se prikrade zatohlost in zaplava proti zvezdam na nebu.
2011 se zdrzne. Strašen trušč preseka na pol tovarno. Zrak zažari poln ostankov robotov in opeke. Vonj zažganega motornega olja buta v nos, tik pred 2011 pa se zaustavi droben robot, opremljen z nadzvočnimi kotalkami. »presneto, ta hitrost me bo še stala varovalke.« brunda bolj sam zase, ko stopa proti lopi. »Pridi,« pogleda 2011, » vem po kaj si prišlo. Zadnje tvoje sorte je bilo tu lani. Vam nikoli ni dovolj?… Pridi, zdaj da opraviva čim preje. Še nocoj bi rad nastavil zavore.«
» To je ukana. Ljudem daj čas, vodo bodo potem našli sami«reče moderni škrat in prime 2011 za roko. Pridi z menoj, po poti ti vse razložim.
Zavila sta v gozd.
Risba: Maj Žnidar
